PART XXXI H A L A S/ P R E G L E D A N IH

172) THE SERVANT: Po odkritju Dirk-a Bogarda (njegov talent je brez primerjave- resnično!) sem zapadla v mrzlico, ko sem si nujno morala pogledat še kakšen njegov film. Izbrala sem črno-beli, družbeno-kritični: The Servant. Zgodba nas postavi v hermetično zaprto sfero, kjer se gibata bogataški jalovec (čigar veliki plani ostajajo na ravni salonskega konverziranja) in njegov manipulatorski man servant.
Tekom zgodbe, se polarnost odnosa obrne in služabnik postane gospodar in gospodar- moralno razkrojena lutka.
Ker gre za produkcijo iz '60-ih, so zanimivi alternativni, bolj sofisticirani dramaturško- vizualni prijemi, ki nakažejo vse; brez da bi zapadli v močvaro cenenega.
Mučen film, ki napreduje počasi- a neusmiljeno.

173) SECRETARY: Ta film mi je toplo priporočila ena od mojih boljših znank. Srčno upam, da moje ocene ne bo vzela osebno.
OK, pa začnimo.
Baje da gre za ljubezensko zgodbo- with an edge.
V redu… nisem zadrtež, ne motijo me S&M elementi, ne zgražam se nad nekovencionalnimi partnerstvi in sploh se mi zdi, da sem bila po ogledu Night Porterja, več kot ogreta za sorodno fabulo.
Zgodba je prijateljsko formulaična, tipa: boy mets girl- le da gre tukaj za permutacijo: moteno dekle postane tajnica (hence: the movie's title), še bolj motenemu odvetniku- ki svoj sentimentalni hendikep, vedno bolj dominantno, izživlja na njej.
Tako.
In to je to.
Serija, stopnjujočih se, domislic, s katero »veliki šefe« izsiljuje intimnost od svoje podrejene. Za love story gre zato: ker se, na srečo, izkaže, da »tajnica« pravzaprav uživa v podrejenem položaju (pun intended) in dobimo izgovor za happy end.
Film mi ni sedel kot celota. Ne gre za slab izdelek, to ne… smo videli slabše, gotovo. Če zanemarim vse tehnične aspekte, ne kupim da gre za »deklaracijo enakopravnosti S&M praktikantom«, ker sporoča film čisto nekaj drugega… in sicer: pozor dekleta, moški so občutljiva, ranljiva bitja, ki hodijo po vas le zato, ker so prestrašeni in zgolj preizkušajo vašo ljubezen, tako da- stisnite zobe. Za true love pa se ja splača potrpet.
Če smem bit pokroviteljska: film, ki ga raje ne kažite svojim najstniškim sestram… in bratom.

174) THE NEW WORLD: Terrence Malick. Človek, ki si vzame čas. In enako terja od svojih gledalcev.
The New World je Malick-ova interpretacija angleške kolonizacije Amerike, beri: kako je John Smith srečal Pocahontas.
Kako skrajno picajzlast in oniričen Malick je- priča dejstvo, da obstajajo 3 inačice tega naslova. Kinotečna verzija, podaljšana verzija in director's cut. Lahko ugibate katera je najdaljša.
Sama sem si ogledala 3 in pol-urno verzijo… ki žal ni ultimativna, vendar sem iz forumov razbrala, da sem zamudila predvsem ekstra kadre dreves in podaljšane ambientalne prizore.
Ne vem kaj naj rečem, ker me je New World… no, zmedel.
Ni mi v čast, če priznam, da sem si ga ogledovala »na obroke«, po 20 minut na dan, kar pomeni, da sem si ga pogledala v enem tednu.
Kakorkoli, osnovni namen je bil dosežen. Malickovemu epu, sem namenila svoj čas in bila obogatena z izkušnjo, ki presega golo stanje gledalstva.
Vidite, gre za proces. Ko John Smith raziskuje »novo deželo« in se Pocahontas nepopravljivo odtuji od svojih ljudi- sem imela občutek, da sem priča dejanskim ljudem, resničnim dogodkom, ki počasi pronicajo vame, takorekoč, brez medijskega filtriranja.
Film, ki to ni. Gre za voden obisk po preteklosti, za pristno izkušnjo.
Mr. Malick- klanjam se vašemu grozljivemu talentu