PART XXX H A L A S/ P R E G L E D A N IH

168) DARK CITY EXTENDED: Rada imam kultne filme. Tiste nesrečne osmoljence, ki se izneverijo v kinodvoranah, a si postopoma zgradijo kraljestvo na home movie release-ih. Dark City je eden takih tičev (alla Donnie Darko), ki je svoj čas pariral Matrici, a končal kot nehvaležen B side- ZNF trenda.
Zdaj, skoraj 10 let kasneje, film zaseda častitljivo mesto med geek-i in cineasti, dobil je celo svojo Extended verzijo, kar pomeni, da so se njegovega preporoda zavedli tudi producenti. Ker ima dokaj visoko povprečje na ljudskem IMDB-ju in so bile recenzije, več ali manj, sijajne- sem si obetala precej.
Preveč.
Film se, resda, začne obetavno in posrka vase kot prvovrsten možganski rajc- vendar v nasprotju z Matrico, pogori na celi črti.
Dark City žal ne prestane znamenitega test of time, ne s svojo poanto, ne s svojo CGI ekstravaganzo.
Not my cup of tea.

169) THE GOOD, THE BAD AND THE UGLY (eXtended version): O Leonovih spaghetti westernih ne pišem rada daljših sestavkov, ker se mi zdi, da s tem samo kradem čas, ki bi ga človek raje porabil za ogled filma.

Takih ne delajo več. Velja za režiserja, igralce, scenarij in film.

170) ANGEL HEART: Za ceno tega, da se bom ponovila kot kliše: Mickey Rourke je zakon. Ko Mickey pleše tango, verjameš da je zaljubljen. In ko Mickey sklene pakt s hudičem- verjameš, da bo pri tem Satan potegnil »ta kratko«. Pa čeprav slednji izgleda kot Robert De Niro. V belem gvantu. S francoskim naglasom. Louis Cyphre imenovan.
Sleeper hit iz osemdesetih, ki se še vedno gleda kot skrivnost. Največja odlika: kri, nasilje, seks, vudu magija, ameriški jug, flashbacki in incest- niso tam le za schock value.
Inteligenten film za vsako dekado.

171) THE NIGHT PORTER: Sram me bodi zaradi tega kar bom zdaj napisala. Torej. Z veliko mero nezaupanja in cinizma gledam na ženske režiserke. Resno. Zavedam se ironije, a tako je.
Režiserke so, velikokrat, preveč introvertirane in kaotične, da bi bile razumljive ali všečne. Vsaj meni.
Za Night Porter-ja vem že nekaj časa in sem si ga nameravala pogledati, ko me je presenetil podatek, da gre za prvenec italijanske režiserke (kar se je slišalo kot smrtonosna kombinacija- vendar ne v laskavem smislu) Liliane Cavani.
Oh ja- ti šment!
Kakorkoli- na koncu sem popustila radovednosti in bila nagrajena s filmom, ki bi ga lahko posnela samo ženska. Ja. Tokrat gre za kompliment.
Dajmo se malo zamislit kako bi (moški) režiser posnel film o S&M odnosu med ex-naci oficirjem in njegovo lepo, politično ujetnico, ki se, kako desetletje, po koncu vojne, spet srečata in odrežeta od sveta, da bi lahko nadaljevala z love/hate dinamiko iz koncentracijskega taborišča?
Ste pri tem pomislili na mehki pornič ali vsaj erotičen artsy fartsy film, ki se šlepa na fetišizem do nacističnih uniform?
Be honest now.

Night Porter je pogumen film, ki si zasluži vsaj en ogled. Drznem si reči, da bo razburkal mnoge- čeprav ga bodo razumeli le redki.