PART XXVII H A L A S/ P R E G L E D A N IH

156) FOR A FEW DOLLARS MORE: Takih ne delajo več!!! Film ki ima srce in jajca.

157) THE SECRET IN THEIR EYES: OK… film mi je bil všeč. Močno, močno. In… v resnici; ne vem kako naj bi ga recenzirala. Argentinski igralec: Riccardo Darin, je itak my new flame, my new man.
Zaradi njega je ta film pristal na moji osebni watch listi (hvala IMDB), ker človek, očitno, ne zna posnet slabega filma in je vedno enako karizmatičen… pa najsi igra introvertiranega nagačevalca (El Aura) ali pa ambicioznega preiskovalca. Nadvse suveren triler, ki ima toliko twistov, da bi lahko iz njih Hollywood naštancal vsaj 4 blockbusterje.

158) FIRST SNOW: Neodvisna produkcija, ki se ponaša s solidno igralsko zasedbo (Guy Pearce v naslovni vlogi). Zgodba se suče okoli ciničnega prodajalca/goljufa, ki mu, naključno srečani jasnovidec, napove njegovo skorajšnjo smrti.
Vrlina tega filma, leži v režiserjevi pronicljivosti, da iz pogrošno nastrojene premise, izpelje poetično meditacijo o človekovi smrtnosti in jo, brez cenenega patosa, preobrazi v moralno zmago.

159) SCARFACE UNCUT: Kot bo kmalu razvidno iz ostalih recenzij, je Scarface sprožil kompulzivno potrebo po konzumiranju Al Pacinovih in De Palmovih filmov. Najprej je treba povedat, da so, čisto vsi elementi, na mestu- vendar v rahlo deformiranem razmerju.
Kubanski naglas Al Pacina, izvirnost nasilja, Giorgio Morodor-jev soundtrack, dialogi posejani s sočnimi kletvicami, strelski obračun na psihadeličnem ozadju (je še kdo dobil asociacijo na Vilo Misterijev?), subjektivno sukanje kamere, nadih incesta, lucidno- prostaški scenarij (ki ga je spisal Oliver Stone) in zapeljivo frigidna Michelle Pfifer.
Film, ki je tako kul- da si ga je prisvojila "gangsta" subkultura.

160) SNAKE EYES: Ekipa je fenomenalna: Nic Cage (v odlični formi, ki poka po šivih od entuziazma), Gary Sinise (pokvarjeno dostojanstven), Carla Cugino (ena bolj versatilnih igralk v zadnjih 15-ih letih, zame je boljša od eminence Nicole Kidman) in Brian De Palma na »dirigentskem podiju«.
Film se ponaša z enim najbolj dinamičnih in efektivnih uvodnih scen, ki se preigra še 3x, s strani različnih perspektiv, in je že sam zase vreden ogleda. Kakšna neverjetna škoda, da je zaključek fabule neodpustljivo betežen in je precej opazno, da je režiserju zmanjkalo zaleta (in diha) pri razpletanju scenarističnega vozla.
Zadnjih 15 minut pokoplje celoten, več kot dostojen, triler.