PART XXVI H A L A S/ P R E G L E D A N IH

151) BRUNO: Po uspehu Borata, je Sacha B. Cohen vzel pod drobnogled svet glamurja in instant slave. Čeprav mi ni sedel; ne kmečko zvedavi Borat- ne slikovito gay-evski wanna be Bruno: moram priznati, da mi je ogled slednjega, predstavljal nekakšen guilty pleasure. Predvidevam da zato, ker mi je obsedenost s trendi in nizanje vseh mogočih pop kulturnih fetišev… zanimivo. Dovoljujem si majhen nasvet potencialnemu gledalstvu: priporočam, da si mockumentary ogledate v družbi prijateljev…

152) EL AURA: Argentinska poslastica z žlahtno sredico. Metafizičen triler, odporen na cinizem in predvidljivost. Tempo je namensko (sanjsko) ohlapen, junak- atipičen, simbolika diskretna.

153) THE HUSTLER: Moja mlajša sestra, je trenutno v obdobju, ko si skuša pogledati vseh 250 najboljših filmov, s seznama spletne strani IMDB. Ko sem bila pri njej na obisku, sva se odločili za družen ogled čb klasike The Hustler misleč da gre za komedijo…
Oh, how terribly wrong we were!
Ne samo, da ne gre za komedijo, ampak gre za pravi pravcati deprafest, iz časov, ko so ljudje dejansko še znali pisat in snemat koherentne človeške zgodbe.
Sramujem se sodobnih filmov… posledično, vedno raje kopljem po klasikah prejšnjega stoletja, kjer črno-bele podobe oddajajo več življenja in izžarevajo sijajnejšo paleto emocij, kot današnje produkcije, ki so le dvourni reklamni bloki za potrošniške igračke.
Kakorkoli… The Hustler se ponaša z izvrstno atmosfero in briljantno igro. Mladi Paul Newman, meče senco na vse predstavnike (tako zvanega) »mladega Hollywooda«, ki niti potenciran na deseto potenco, ne premore kančka njegove prepričljivosti in naturalizma, s katero se sprehodi po razvojni poti svojega karakterja. Največja dodana kvaliteta, je pri slednjem: (slightly spoilerish remark) brezhibno utelešenje tihe moči- borca, ki zmaga- ko vse izgubi.

154) THE WRESTLER: Še preden sem videla Wrestlerja, sem vedela, da gre za moško verzijo Black Swann-a. Dve strani istega kovanca. Komplementarni (Yin in Yang) pripovedi o voljnem duhu- ujetem v meseno kletko zemeljskega obstoja, ki se ukvarja z vprašanjem: kako preseči iluzijo (kolektivno-čustveno-materijalno-določljive) identitete, ko nihče ne verjame vate? Konec koncev je človek tisto- kar sanja.
Mogoče sem z leti postala odpornejša… vendar se mi Aronofsky ne dozdeva več tako brezizhodno nihilističen, kot v času Requiem for a Dream. Ta »optimizem« prepoznavam, predvsem, v Wrestler-jevemu odprtemu koncu.
Filmski ekvivalent nevihtno razburkane pokrajine, čez katero se pne mavrica. Personal shout out: Mickey Rourke je CAR!!!!!

155) THE WILD WILD WEST: Bojda je to edini film, ki se ga Will Smith sramuje. Ne razumem točno- zakaj. Resda je bil totalen flop… vendar so karakterji in scenarij jako všečni in gagi se nizajo z zavidljivo hitrostjo. Če bi Wild Wild West izšel lansko poletje- bi gotovo pariral Karibskim piratom. Moram reči, da sem sama, kar uživala, ob zavestnemu parodiranju ZNF avanturističnega žanra. Dodatne zvezdice, pa je ta luštna akcijada, dobila še za trebušni ples postavnega Will Smith-a, gobčnega Kevina Kline-a in ne-klišejsko/klišejsko uporabljeno Salmo Hayek.