PART XI: H A L A S/ P R E G L E D A N I H ali Moje poletje v razmerju 9:16

51) KNIGHT & DAY: Najboljši del filma: brezhibno tempiran trailer.
Tom Cruise se še vedno dobro drži- žal, tega ne morem reči za Cameron Diaz, ki bi si napravila neskončno uslugo, če bi prenehala z igranjem »25-letnih lepotic«.
Film ki se gleda kot nadaljevanka oz. telefilm.
Nagradno vprašanje: zakaj se nemški, ruski, španski, iranski (you get the idea) kriminalci med seboj vedno pogovarjajo v polomljeni angleščini?

52) GHOSTS OF GIRLFRIENDS PAST: Naslov je predolg. Pove pa vse.
Romantična komedija,ki se dela da je primerna tudi za moški del občinstva. No, lahko jih vsaj pohvalim za trud.
Šlepanje na mačizem- for a good cause.

53) WHAT ABOUT THE MORGANS: Eeee... kaj je z njimi? Nihče ne ve... in tudi nobenega ne briga. Hugh Grant ponovno dokazuje da je veliko bolj senzibilen in skrben kot vse njegove soigralke skupaj.
Za fane Hugh Granta. In mogoče Sarah Jessice Parker...
Filmski ekvivalent zažganega šmorna. Ni užiten- a ga človek vseeno konzumira.

54) FANTASTIC MR FOX: Hvala Wes Anderson. Cussing great!!
Film, po katerem imaš višji IQ.
Ali pa vsaj obnovljeno zalogo internih štosov...
George Clooney da fox...eeee... the man!

55) THE BAD LIEUTENANT: PORT OF CALL- NEW ORLEANS:
Preden se lotim analize samega filma, naj opozorim na dejstvo, da sem velik fan Nicholasa Cagea (v naslovni vlogi) in kot taka, bo tale recenzija izjemno, nesramno subjektivna, saj tega moškega naravnost obožujem.
Film spremlja poročnika Terencea McDonagha in njegovo počasno, psihadelično pogrezanje v odvisnost od drog in “painkillerjev”, medtem ko se hkrati trudi igrati vlogo vestnega policaja, skrbnega ljubimca svoji prostituirani ljubici in za nameček še kljubuje očetovemu alkoholizmu. Priča smo popolni dekonstrukciji, fizično in psihično poškodovanega človeka, ki v plesu s svojimi demoni, postaja vedno bolj podoben prikaznim iz kriminalnega podzemlja.
Fabula sledi pravilnemu kronološkemu zaporedju, od točke A do točke B. Film je prežet s posebno atmosfero, ki že skoraj meji na noir, le da glavni lik ni pripovedovalec. Se pa na določeni točki zgodi preobrat v logiki filma zaradi česar se podre realistični prikaz zgodbe in gledalec dobi vpogled v sensorialno disorientirano zaznavo glavnega lika. V ta namen je spretno vpeljan ponavljajoči motiv pobeglih ali ubitih dvoživk, ki se iz relanega okolja preselijo na simbolno raven.
Vsi dogodki, liki in povezave med njimi ležijo na ramenih protagonista, ki se aktivno odziva na okoliscine, navkljub naraščajoči disfunkcionalnosti. Dobro je prikazan občutek “preobremenjenosti” oz. neuravnotežene akcije, ki vedno bolj pritiska na našega Sizifa.
Dinamika akcije in osebnostni razpad sta med seboj prepletena, prav tako občutek pospeševanja obeh. Celoten film ustvarja občutek vročice in krožnega gibanja.
Na igralski ravni ni nič prepuščeno naključju. Sence in svetlobe psiholoških profilov vseh nastopajočih ,so spretno zorkestrirane v polnokrvno stvaritev, kjer je zelo malo prostora za dihanje.
S scenarističnega vidika: dialogi so odrezavi, hitri, brutalni. Zasnova zgodbe je sicer klasična, vendar je njen razvoj dokaj atipičen. Temu primeren je tudi liričen konec, ki zaradi svoje idealnosti deluje kot posledica predoziranja oz. halucinacija.
Naslov filma “Slabi poročnik” je odlična metafora za človeka, ki se bojuje proti zlu z zlom, a pri tem vseeno ne izgubi pogleda v “veliko sliko”. Film, ki slavi moralo, ne da bi moraliziral.