OSEBNA MEDITACIJA NA TEMO OBISKANE RAZSTAVE: »D o b e s e d n o- BREZ BESED«

»D o b e s e d n o- BREZ BESED«
V MESTNI GALERIJI, LJUBLJANA

Danes smo si pod vodstvom Rene Rusjan, ogledali izredno zanimivo, na trenutke celo sporno, razstavo na temo ljudskih rekov in pregovorov, in njihove številne interpretacije. Zbirko zaokrožujejo izdelki različnih avtorjev, različnih tehnik. Osebno sem najbolj cenila, poleg izvirnosti, očiten smisel za humor, ki ga le redkokdaj srečaš v tako svečanem okolju.
Razstavljenih del je bilo kar nekaj, za osebno evalvacijo sem izbrala naslednja:
1) ljudski rek: POMESTI KAJ POD PREPROGO.
Avtor: IGOR EŠKINJA
Naslov: »BREZ NASLOVA«
Tehnika: hišni prah, 2010
Nažalost je bil eksponat že deloma načet. Šlo je za zanimivo kompozicijo, narejeno z muckami in hišnim prahom, ki je imitirala preprogo. Kar nekaj časa sem si ogledovala vzorce in razmišljala, kako je avtorju uspelo tako uspešno izrisati pregovorno preprogo s tako nehvaležno prvino kot je prah. Poleg originalnosti je avtor pokazal tudi tehnično premišljenost in dodelanost.

2) ljudski rek: KAMEN SPOTIKE
Avtor: Društvo za domače raziskave 2010
Naslov: »KAMEN SPOTIKE«
Tehnika: kamen
Ob temle primerku sem se morala nasmehnit. Kot pove že sam pregovor, je šlo za navaden kamen na tleh, postavljen poleg identifikacijskega napisa in to je zadostovalo, da je osmislilo njegovo prisotnost sredi razstavnega prostora. Preprost koncept- preprosta rešitev.

3) ljudski rek: DAJATI KOGA IZ KOŽE
prispeval: Pokrajinski muzej Celje
razstavni eksponat: jermen iz človeške kože iz Žičke kartuzije, 17. Stol.
Že reklo samo po sebi je srhljivo, saj se veže na prakse telesnega trpinčenja in mučenja, ki so bile v rabi vse od zore človeštva. Fasciniral me je svitek pod stekleno kupolo, vendar vse dokler nisem prebrala napisa, nisem hotela verjeti da gre za dejanski dokaz sankcij korporalnega kaznovanja, nemo potrdilo človekove krutosti.
V času pred Marijo Terezijo, ki je prepovedala to prakso, so obsojencem odrezali trak oz. jermen njihove lastne kože, ki je potekal od palca na roki do palca na nogi. Pri živem telesu, seveda. Zagledala sem se v ta počrnel svitek, popredmeten ostanek živega bitja in se spomnila drugega reka: tistega, ki pravi da se zgodovina ponavlja.