Peter Purg's blog

Včeraj smo imeli eno od delavnic na poti do »vsešolskega« dogodka v Kino Šiška 22.3.2011, prvi delavniški sklop je v torek otvoril Luka Dekleva z (VJ)videom, kmalu ga nadaljuje še Primož Oberžan s (samosvojim) zvokom... Dan potem odgovarjam, kaj imata skupnega, in zakaj naj bosta združena v eni delavnici -- tradicionalno afriško bobnanje in računalniški video zajem gibanja:

Priznam, predolgo sem se zadrževal. Zdaj pa o Wikileaks (in –likes, in –lies in –lines in –geeks in –cheeks itd.) ni več mogoče zapisati ničesar zares novega, ali tehtnega. Ker je vse že pretehtalo na stran nemočnih, ki so svojo moč multitude namerili proti multinacionalkam.

Pa kako so nas in njih (rož'ce uboge!) pretekli teden razgibavali mitohondriji in fascinirali bio-altruistični vodože(l)jni roboti, preizpraševali retrosoundartistični instrumenti, pa tresli in pacali mokri elektrovmesniki… Osvežujoče zadušljivo se je bilo spustiti v (anti-laboratirijsko?) črno kocke Kiberpipe, ki je očitno (tudi če z nekajletnim refleksivnim zamikom) sledila Hajpu. Nono, nano tudi ni tako zelo neo, ne?

Ali si (za)upam iti po izkušnjo vzburjenja uma skozi telo, če se nisem mogel (utegnil?) odpreti za vzburjenje v nasprotni smeri? Medtem ko se hudujem, da najbrž (spet) ne bom utegnil pokonzumirati umetnostnega objekta (ali natančneje postati njegov subjekt) v ljubem nam domačem bodyart hramu (a ona=offline), se torej zalotim pri dilemi (za)upanja.

Včeraj sem se peljal z vlakom LJ-MB-LJ. SSKJ opredeljuje “komunikacijo” v prvem(!) pomenu kot “sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega”. Vlak je udobnejši kot avto, varnejši, pred teboj je (lahko) miza. Na mizi lahko delaš in preko nje lahko kramljaš – in pri tem sogovornika gledaš v obraz, medtem ko se ob vama riše vedno nova (modernejša?) likovnost, ki vedno bolj ljubi hitrost (hej, in tudi pri nas so vlaki vedno hitrejši, kajne!?).

iPad je obnorel svet in pokvečil primerjalne prodajne (in uporabniške) statistike na skorajda celotni IKT-sceni, od prenosnih naprav, do računalnikov in bralnikov knjig. Aktualni Nielsenovi viri trdijo, da 62% uporabnikov iPadov, ki se odločajo za dodatne aplikacije, kupuje igrice, 54% knjige in 50% glasbo – in le 9% vseh iPadanikov se sploh ne odloči za nakup nobene dodatne aplikacije, so torej zadovoljni z osnovnim namestitvenim paketom.

No prav. Na tale sivomoder ponedeljkov opoldan (pa saj to vreme že več ni to in v isto /enako?/ reko ne stopiš dvakrat /še posebej če je mrzla!/) bom doprinesel k neizbežni blogerski shizofrenosti ePlatforme ki jo (pod)pišem vsaj (še) kot (para)oseba, (post)mentor, (kvazi)ustvarjalec, (orto)mislec, (hiper)delovalec, (sub)konceptualizator..
..namreč, k stvari: zelo me navdušuje koncept "GlejTe" (delovno ime) ki smo ga skupaj

Kako čudovitordeč sončni zahod, prav ko tipkam tole... Po zelenosončnem dnevu povsem brez zemeljskih skrbi (btw čestitka Zelenosončnikom za že 200. oddajo, ki me je odfankala skozi popoldan), sveže podWD40an voziček je tekel groovy vzdolž še zmeraj neukročene Ljubljanice… Prvič online šele zvečer, a že udobno priklenjen za računalnik. Kaj bi virtualni popotnik brez svoje programske krame – in kakšen bi bil zemeljski popotnik brez svojih malih vehiklov, svoje strojne opreme?

Šele po polnoči sem lahko pričel blogati. Na prvem zmenku s samim seboj pred neskončno publiko nikogaršnjega klika. Polnoč, ko je oko ravno dovolj motno, da pragmatično usmerjeno ostrino misli zamenja poetična razpršenost. (Smučati po dobro steptani progi, ali skozi divji pršič?)