Digitalni minikramizem

Kako čudovitordeč sončni zahod, prav ko tipkam tole... Po zelenosončnem dnevu povsem brez zemeljskih skrbi (btw čestitka Zelenosončnikom za že 200. oddajo, ki me je odfankala skozi popoldan), sveže podWD40an voziček je tekel groovy vzdolž še zmeraj neukročene Ljubljanice… Prvič online šele zvečer, a že udobno priklenjen za računalnik. Kaj bi virtualni popotnik brez svoje programske krame – in kakšen bi bil zemeljski popotnik brez svojih malih vehiklov, svoje strojne opreme?

Šele ko pretipam in pregledam to računalniško “periferijo” sem najbrž zares (z)doma, zares (tr)on. Popotniku je mala krama dom. Kako prijetno se je okleniti (refleksije) materialnega (priložena fotka je nastala pred tedni ob prečenju Floride, Ericova najljubša iz najine tokratne fotorevolveraške serije, closeup kdovekdaj nazadnje zares do dna preguglanega predala za “svaštarije” v njegovi stari Toyoti). Btw komaj čakam da vidim njun nov projekt Terra Blight, ki sledi ameriškim računalniškim odpadkom od večtisočglavih teksaških LAN-partyjev do smetišč Gane in Brazilije, kjer otroci iz strojne opreme re(?)ciklirajo težke in žlahtne kovine… Kaj nam bo vsa ta karma (super se mi je tole zatipkalo a ne)? Ali ne bi raje živeli povsem brez, ok, ali vsaj z le toliko krame kot je lahko peljemo na kolesu? Digitalni minimalist 21. stoletja stopi na pot, a trava že ni več prava

 

kramEric

Comments

Nikjer nisem še bolj uživala, kot v Sahari, kjer so nam crknili mobilni telefoni! (to je bila še zadnja sled "civilizacije", potem pa smo končno začeli uživati)

Danes, cel dan oblačno, zopet skoraj dežuje. Net je crknil, računalnik občasno piha in sope (mimogrede: kdaj bodo končno naredili ne ali vsaj manj hrupne ventilatorje?!?). In "silom prilike" in pod močnim pritiskom stavkajočih pripomočkov, preklopili na analogni večer. Sprehod s psom se je na njegovo veliko in opazno zadovoljstvo, močno podaljšal. Na moje zadovoljstvo, se je število prebranih strani v knjigi, s katero se dajeva že vsaj en dober mesec, močno povečalo in se končno nagnilo v mojo korist. In sonce je medtem zelo neopazno zašlo in mimogrede, je na žalost, tudi čas mirno minil. Šele zdaj, ko pišem ta odgovor, z vso hitrostjo, da prehitim trenutek, ko se bo zopet kaj od naprav in povezal izjalovilo, sem opazil, da je šlo tudi brez aparatkov (če zobne ščetke, ki uporablja baterijo, da se bolje trese, ne prištejem v to digitalno strojno skupino).