Čez Benetke, Dubaj, Šrilanko do Singapurja / ali kako preživeti pot s pozitivno energijo!

 

Zdravo vsi!

 

Po dolgem času pišem blog, ampak tokrat imam res končno čas da se malo usedem in ZASTONJ INTERNET, ne boste verjeli!!! :)

 

Trenutno se nahajam v Šrilanki. Singapurja še nisem dosegla. Ja, Singapur je moja končna destinacija, kjer se bom udeležila Tropical Lab-a. Bom kar kopirala uraden tekst ker se mi ne da še enkrat pisati:

"The aim of the TROPICAL LAB series is to expand the views of the participants, exchange experiences and to stimulate creative thinking through a collaborative approach. By bringing together 20 students from around the world from highly acclaimed art colleges and institutions, these student will participate in a series of workshops, seminars and talks by established artists to participate in a final exhibition curated by Dr. Charles Merewether, Director Institute of Contemporary Art Singapore at the ICAS galleries."

 

Tako. To je moja pot:

 

Na letu iz Benetk do Dubaja se mi je vse skupaj vleklo celo večnost ... Prisežem, če bi lahko, bi se vrgla z letala. Mislim da je bilo 8 ur. Mogoče 10. Ne vem. Sedela sem in strmela v sedež pred mano. Zraven mene je sedel nek arabec, oponašal me je ves čas. Mislim da je bil prvič na letalu in je zato to počel. Ko sva dobila obrok je čakal in me opazoval. Ko sem jaz prerezala štručko na pol je tudi on. Ko sem namazala z maslom je tudi on. Se mi je zdelo da me oponaša, pa nisem bila prepričana, zato sem si na maslo kapnila še malo soka (najbolj neumesno) in je tudi on to naredil. Takrat sem vedela da me oponaša. Živceralo me je. 10 ur. BED.

Nobenih filmov ni bilo na voljo na ekranu pred nami, samo neke tv oddaje. Nobena zanimiva. Vsaj na začetku. 10 ur sem torej igrala igrice. Tetris. Kača. Labirint. Šah. Ribice. Tudi on je igral. Vsakič enako. In me z enim očesom ves čas opazoval. NADLEŽNO. Vsakič, ko sem mu kaj rekla je pogledal stran. Niti živjo mi ni rekel, samo nasmehnil se je. Osladno. Fuj. Plis ne. Potil se je. Proti koncu si je obrisal nos v svoj rokav. To je bilo višek. Imela sem robčke, lahko bi mi rekel! Vsake pol ure sem zato odšla na wc in tam preživljala trenutke sama s sabo. Malo sem se podružila tudi z osebjem na letalu. Najprej sva se ujeli s stevardeso, razložila mi je celo življenjsko zgodbo. Bom napisala kdaj drugič, kar zanimiva je. Potem pa sem se usedla nazaj k mojemu prečudovitemu arabcu in se je naenkrat pojavil zraven stevard: PA VALERIJA, TI SI NAŠA, DOBRODOŠLA! Ha, sem se nasmejala, kaj pa ta srbski naglas na turškem letalu (Emirates)?! Stevardu je na ušesa prišlo da se na letalu nahaja sama, samcata jugoslovanska duša, ki potuje v daljne dežele. No, priznam da sem se rodila ko je Jugoslavija razpadla, zato imam z razumevanjem malo probleme ampak k sreči je razumel tudi Slovenščino. Zapustila sem Arabca in odšla na druženje s posadko. Stevard mi je razlagal tudi njegovo življenjsko zgodbo (očitno je to popularno 13 tisoč metrov nad zemljino oblo) in mi na koncu pokazal svoj tatu, ki ga je imel na boku. "Poglej kako sem poreden!" Hahaha, umrla sem od smeha! Emirati imajo namreč strogo pravilo o ne-tatoviranju, on pa si ga je dal zanalašč. No, na mesto kjer se ne vidi, ampak je rekel da mora biti malo upornik. Moja pot iz Benetk v Dubaj se je končala malo lepše in na koncu mi je "poredni" stevard priskrbel še eno presenečenje - ko sem opravila z Dubajem in odšla na letalo za Šrilanko, so me na boarding vratih obvestili da nisem več Economy razred, ampak da sem napredovala v Biznis razred. Pa še lepe pozdrave sem prejela. Kako fajn stevard! Malo prijaznosti, pozitivne energije, pa se poplača za vso več-urno trpljenje. Ker sem ostala optimistka in vesela kot vedno, sem torej za nagrado dobila biznis razred in moram priznati da sem bila navdušena. Še nikoli nisem potovala v biznis razredu, sploh na tako velikem letalu. Evropski biznis razredi se s tem sploh ne morajo kosati - že po sami velikosti letala in sedežev. Še nikoli nisem imela toliko prostora za noge in svoj sedež sem lahko spravila v skoraj ležeč položaj. Stregli so mi od spredaj in zadaj, že takoj pri vkrcanju je do mene prišel član posadke z imenom Sam in rekel da bo osebno skrbel zame. Kaj želiš lepšega?! Pa sem se pustila razvajati, kaj pa morem. No, lahko pa si predstavljate kako sem bila zmedena na začetku, bilo mi je zelo nerodno ker sem bila edina v tem predelu letala brez poslovne obleke in nisem vedela kako to sploh poteka. Še preden sem se usedla je že prišel Sam in mi prinesel šampanjec. Seveda sem rekla ne, Valerija nima denarja. Ampak potem sem ugotovila da je v biznis razredu vse zastonj. Eh. No, pa sem si pozneje privoščila - ne alkohola, ujeti moram namreč še en let.


 

<a target='_blank' title='ImageShack - Image And Video Hosting' href='http://imageshack.us/photo/my-images/825/businessfh.jpg/'><img src='http://img825.imageshack.us/img825/673/businessfh.jpg' border='0'/></a><br>Uploaded with <a target='_blank' href='http://imageshack.us'>ImageShack.us</a>

 

Zdaj sem v Šri Lanki. Natančneje: Colombo.

 

No, da najprej razložim Dubaj. Joj. Ne vem kje naj začnem. Najprej pogled iz letala ko smo pristajali: bila je tema in milijone in milijone luči! OGROMNI, ampak res gigantsko ogromni nebotičniki, kaj takega še nisem videla. Še Toronto in Los Angeles se nista tako svetila, nimam v spominu. Dubaj. Joj. Gigantski.

 

Že samo letališče, uh. Gigantsko. Notri umetne palme in jezera in ogromne zlate ribe, ki so me prosile za košček kruha. Nisem si upala ničesar metati noter, nikoli se ne ve kakšna kazen je lahko. Ko smo pristali, so nas morali odpeljati na drug terminal čez mesto in smo tako zapravili pol ure na avtobusu, prometa je neskončno, spominjalo me je na Vegas. Light show party. Dubaj nikoli ne spi. Ampak preveeeeč ljudi. Preveč.

 

Letališče ogromno, ljudi kot mravelj, z vseh vetrov prinešen. Povsod prodajalne zlata in dragih parfumov. Joj, Dubaj ni zame. Čez čas sem postala lačna in si kupila sendvič, vodo in sveže stisnjen pomarančni sok. Plačala sem 15€! No, natančneje 20, ker nisem imela točno, vrnili so mi v lokalni enoti: dirhami. Še to.

 

Končno smo zapustili Dubaj, seveda v Business razredu in čez 5 ur sem se znašla v Šri Lanki. Že čez okno ob pristajanju sem vedela, da sem v drugem svetu. Povsod palme in podrte barake, stara letala in nasmejani ljudje. To je že bolj po mojem okusu. Takoj sem se spoprijateljila z lokalnim izdelovalcem kave in dal mi je elektriko za moj laptop (v Dubaju ne vidiš vtičnice na 100km, kaj šele zastonj interneta!). Povedal mi je tudi kodo za internet, tako da se zdaj mirno sprehajam po spletu in urejam še zadnje stvari in pošiljam pozdrave svojim ljubljenim. Tudi vam.

 

Nekaj ur mi še ostane, za kratek sprehod ali dva, opazila sem veliko budističnih knjigarn in banan. To je Šrilanka na prvi vtis. Bananarepublika. And I like it.

 

Dobro vzdušje je, prijetni ljudje, dobra energija. Nekega dne pridem sem za dalj časa.

 

Potem pa krenem v Singapur, kjer me menda na letališču pričaka nekdo ki me zapelje do hostla. Še 40min vožnje od letališča do postelje. Upam, da nam ne prirejajo kakšnega druženja ipd danes, ker komaj še stojim. Tole potovanje se je razstegnilo čez dva dni, seveda nisem niti malo spala, ker moram ves čas paziti na ročno prtljago (notri imam laptop, fotoaparat, objektive, dokumente, denar...), na letalih pa zelo težko spim, ker ne morem spati v sedečem položaju ali na hrbtu pa še hrup me vedno drži budno.

 

Komaj čakam da zaspim. Še bolj pa si želim T U Š !! Vse bi dala zanj. Takšna pot človeka kar izmuči, sploh ko menjaš letala, carine, letališča, države, celine ... Tuš. Šampon. Zobna pasta. Ničesar nimam. Naj vrag pocitra te neumne predpise  o tekočinah!

 

 

Ampak še vztrajam, sem dobre volje in se veselim dogodivščin ki so pred mano!

 

Naslednjič se oglasim iz Singapurja in dodam več fotografij! ;)

 

LP, V.

 

p.s. Za konec še ena klasična fotografija iz višav - letalski WC, kdo jih še ni doživel! :)

<a target='_blank' title='ImageShack - Image And Video Hosting' href='http://imageshack.us/photo/my-images/339/photo1bce.jpg/'><img src='http://img339.imageshack.us/img339/1803/photo1bce.jpg' border='0'/></a><br>Uploaded with <a target='_blank' href='http://imageshack.us'>ImageShack.us</a

 

 

p.p.s. kot vidim, fotke ne prikaze, bom pozneje uploadala in dodala, tukaj je internet izjemno pocasen>

Comments

Oj Valerija!!!! :D
...
Hvala za blog. Vso srečo pri potovanju ti želim... čeprav vidim da je ne boš potrebovala ;)