komiža skozi ...

blogosfera blog št.1 & 2 & many more ...

 

*napisal sem kaj vse se mi je dogajalo med tedenskim potovanjem po otoku Komiži in nisem delal razčlenjenih blogov, za to smo imeli druge junake, ki so bolja ali manj delali vsakdanje zapiske za vse nas. Zadnji popis prebivalcev se je kot navajajo viri pisa lo Visu, leta 2001 in v njem živi po teh podatkih okrog 30 % prebivalstva od slabih devetdesetih let pred tem. Leto 1910 je bilo očitno magično. Te osupljive podatke sem najdu v neki knjigi položeni na polico v knjižnici, s katero si delimo dnevni delovni prostor . Drugače pa mesto, ki ne spi, mesto, ki ponuja neskončno možnosti za nastanek in razvoj idej v glavah mladih raziskovalcev. "To mesto ne ponuja velikega arhitekturnega vzpona, ampak vse je grajeno počasi in s pametjo" je samo ena od smelih misli našega mentorja in inspirativnega voditelja Petra (II. v osnovi smo vedeli da bomo imeli pri poimenovanju Petrov kar nekaj težav – iz tega izvira rečenica Peter&Peter consulting -posvetovanje), ki se je že vidno potopil v proizvodnjo lastnih projektov.

 

 

Vsekakor te mora inspirirati tako mesto, kjer se ne sprehajajo niti osli niti tavajoči se psi.  Se pa sprehajajo stare in znucane ceste, ki za enkrat v moji glavi ne vodijo prev daleč. Kam? Bomo še odkrili?

 

 

 

 

   

 

                                      Trenutno ležim na postelji, poleg nje pa gora opreme pred katero me je malce strah da je ne bom(o) izkoristli v polni meri. Seveda je ta strah odvečen ampak je del mene že kar nekaj časa.

 

Prestop  na avtocesti preko znamenite Velebitske prelomnice za nekaj postajališči po odcepu za Rijeko (Fiume), ti že v nos poriva borovce, ki sem jih lahko posrkal, pa če tudi skozi ventilacijski (klima) kanal mojega Avta. Ta se je revež moral najbolj potruditi od vseh danes da smo prišli varno do Komiške obale, kjer nas verno sedaj čaka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

Spomini na Benetke?

 


 

 

To pa je bilo popolnoma nekaj drugega in drugačnega. V Benetke smo prišli v neverjetnem vetrovju ponoči z goro čakajoče opreme za znosit z zelo prijaznimi,takrat še ne poznanimi so ustvaritelji videa v Benetkah. Tokrat pa kot da bi prišel v savno in nobenega čakanja iz vodstva šole ali pomoči od znanih /ne znanih ljudi, kar sama z Perotom sva znosila opremo v hotel iz kje jo bova slej ko prej tudi potem nazaj v naš headquarter.
 

... pa do naslednjilč.

Comments

Jaka...
...
Ne vem kaj naj rečem/napišem?
...
Imaš dar da človek "začuti" tvoje besede. Lahko te vidim kot pesnika ali kot profesionalnega izganjalca demonov. V svoji igrivosti lahko odigraš vse vloge.