Cestnina, skrivnost in Španija

Sredi noči, nekje sredi Francije, naletiva na počivališče z WiFi-jem in spet prideva v stik s civilizacijo, kjer objaviva prvi »post«. Nadaljujeva z nočno vožnjo mimo Toulousa in dan zaključiva na bencinski črpalki (ne veva točno kje in ne veva koliko je ura). Parkirava naravnost pred dobro osvetljen vhod, kjer se počutiva varno. Obnoviva vse varnostne napotke: kje se vklopi sirena, kje imava solzilec, zakrijeva vsa okna in obesiva zaveso ter seveda dobro skrijeva vso elektroniko in zakleneva vrata. Ker sva v centralni Franciji, temperature ponoči niso več tako prijetne kot ob obali. Pred spanjem oblečeva skoraj vse kar imava, z ostalim se pokrijeva. Potem je bolje, spiva kot ubiti.

Ko se zbudiva je sonce že visoko in vroče nama je. Zasedeva žensko stranišče na črpalki, kjer se malo osveživa. Mica bi se našminkala, a kmalu ugotovi, da je to brezpredmetno, Hana ji modro prikima. Vzameva še kavo in nadaljujeva proti San Sebastianu. Kmalu se pred nama odpre pogled na Pireneje. Veva, da sva na pravi poti. Čez nekaj časa (ne veva koliko), se ustaviva na nekem počivališču, kjer si privoščiva francoski zajtrk z baguetto. Ko pojeva, še malo posediva. Obe se strinjava, da bi zlahka živeli tako nomadsko življenje. Odrineva naprej. Tokrat za las ujameva mejni prehod in tudi posnameva vstop v Španijo (celi 2 sekundi). Seveda takoj zgrešiva odcep, a k sreči naslednji ni prav daleč, tako da lahko hitro popraviva napako in zopet greva v pravo smer. Kmalu za tem se ustaviva in dotočiva gorivo. Hana sicer zna nekaj španščine, a ker sva v dveh dneh zamenjali že 3 romanske jezike, vse skupaj pomeša in tokrat za sporazumevanje uporabi predvsem veliko kriljenja z rokami. Ker je Mica včeraj odkrila Berthino sireno, zdaj več ali manj piskava skozi Španijo, saj si ne more pomagati, da ne bi vsake toliko pritisnila na vabljiv rdeč gumb.

Bilbao
Po nasvetu profesor Vrhovca, se odločiva, da malo skreneva s poti in si ogledava Bilbao. Že sam vstop v mesto je osupljiv. Pred nama se odpre velik rdeč portal na njegovi desni pa impozanten Guggenheim-ov muzej. Mesto je lično in barvito, zasnovano, tako da novo dopolnjuje in povzdiguje staro. Deluje zelo urejeno in logično. Slednje se kmalu izkaže za neresnično: naprej narediva tri kroge po mestu, preden najdeva pot do Guggenheim-a, ki ga sicer ves čas vidiva. Ko si ga ogledava, se odpraviva do nakupovalnega središča, kjer končno prideva do večjega lonca in brisač. Za pot do tja porabiva še nadaljne tri kroge po mestu, čeprav leži le dobrih 500m od muzeja. Nato nikakor ne znava priti iz garažne hiše in ko nama to končno uspe, se na poti iz mesta spet večkrat izgubiva v labirintu enosmernih ulic in krožišč. Ob odhodu je že trda tema, midve pa sva danes prevozili šele dobrih 300km. Čaka naju dolga noč. Sklep: »Once you get in you can't get out.«
Končno sva spet na avtocesti in se peljeva proti Valladroidu. Lačni sva. Ustaviva se na bencinski črpalki in si skuhava zelenjavno juho v novem loncu, da porabiva vso propadajočo bio zelenjavo. Med tem ugotoviva, da sva seveda kupili premajno pokrovko, 5€ well spent. Nič za to, juhe je dovolj vsaj za teden dni. Vseeno pojeva skoraj vso. Skuhava še kavo in nadaljujeva. Ker imava novo (še nepreizkušeno) sojino mleko, ugotoviva da je kava ogabna. Čez 20km se zato ustaviva, vse skupaj vrževa stran in si skuhava novo. Nadaljujeva.

In začne se... Nekje med Burgom in Valladolidom ugotoviva, da sva brez gotovine za cestnino in da nujno potrebujeva bankomat. Hana predlaga, da se ustaviva na naslednji črpalki, odcep za črpalko se pojavi že čez dobrih 100m. Druga drugi se nasmehneva in zavijeva. Pred nama se odpre dolga ravna cesta, brez znakov civilizacije na vidiku. Malo se spogledava, vandar nadaljujeva z vožnjo. Ko se voziva že dobrih 5 minut po čisti temi, naju počasi postane strah. Izza hriba se prikaže vasica. Peljeva se čez in opaziva da ni niti enega avtomobila, nobenih ljudi. Mesto duhov! In naenkrat črpalka, zelo osvetljena, vendar brez znakov življenja. Strah naju je celo obrniti, kaj šele da bi katera stopila ven. Odideva, kakor hitro se da. Ker še vedno potrebujeva bankomat, se odločiva poizkusiti na naslednji črpalki. Spet je takoj odcep. Ker sva se že prej dovolj prestrašili, tokrat pogledava v daljvo in ker črpalke ni na vidiku, ne zavijeva. Okolica je globoko zavita v temo, ni nama prijetno. Peljeva dalje in določiva, da se bova ustavili, le če bo črpalka poleg avtoceste, dobro osvetljeno in obljudena. Nato se kar vrstijo ena za drugo, vendar nobena ne ustreza kriterijem. Situacija postaja vse bolj čudna. Ker predvidevava, da je že pozno (ne veva namreč koliko je ura), začneva iskati prenočišče, zato se odločiva poiskato večje mesto. Naenkrat pred nama: Valladolid 60km. Ko vstopiva v mesto, nikjer ni nikogar, so pa vsaj avtomobili. Iščeva stanovanjsko naselje, najdeva parkirišče za kamperje. Parkirava se med dva ogromna avtodoma in v miru zaspiva. Zbudiva se precej zgodaj, ker naju zebe. Ponoči se je precej shladilo. Odideva naprej. Čez nekaj časa naju preseneti sneg. Treba je poudariti, sva sredi Španije. Vse je čudno. Tudi Suzana (GPS), od Bilbao-a naprej, ne ve več kje je. Vse do Portugalske hvala bogu ni nobene cestnine več. Ko zapustiva Španijo, sva srečni, saj na naju ni naredila dobrega vtisa. Španija ostaja skrivnost.

Končno Portugalska...




H&M

AttachmentSize
IMG_0548-001.JPG188.76 KB
IMG_0577-001.JPG118.58 KB
IMG_0614-001.JPG172.2 KB