Thai-7 Otvoritev

Kot se za sedmo javljanje spodobi, nekaj posebnega. Tokrat o otvoritvi.

Sreda 1. februarja ob 18h v CMU Art Center, Chiang Mai, Tajska.

Medijsko je bil dogodek kar dobro pokrit. Nekaj predhodnih televizijskih intervjujev z udeleženci in časopisni prispevki. A tolikšnega obiska vendarle nihče ni pričakoval.

Nekaj utrinkov z otvoritve:

Začetek slovesnosti pred vhodom v galerijo, z usnjenimi sedeži za VIP goste.

Nekaj ustvarjalcev. Ker se je vse začelo tik pred večerom, so nas ves čas neusmiljeno mlatili komarji.

Vseh petinpetdeset avtorjev so nas poimensko predstavili, kar je trajalo kar nekaj časa. Fotografiranja je bilo seveda ogromno in to iz obeh strani.

Brez klasičnega plesa tu ne gre. Med vsemi govori, ki so bili prevedeni v tajščino (ker je glavni kustos govoril hrvaško, so ga prevajali še v angleščino), je bilo za počitek nas poslušalcev več plesnih točk.

In sedaj še nekaj utrinkov iz same razstave:

Marija iz Srbije s starimi lonci, ki so končno držali vodo.

Rene z Eugenom, glavnim kustosom, pri svoji dvoekranski postavitvi videa.

Tajski umetnik, katerega ime sem seveda pozabil. Imena pri Tajcih so res nekaj posebnega. V mesecu preživetem tu, sem si uspel zapomniti le naslednja tajska imena: Udom, Pirapong, Paj (kar je itak samo skrajšava nekaj zelo dolgega) in pa bolj naša: Ned in Joyce. Malo lažja a se jih zato hitreje pomeša, so ženska: Nin, Na, Nuk ... In to je vse, kar sem si jih zapomnil. Priimke pa nisem poskušal niti prebrati, kaj šele zapomniti si!

Prvački z ženo, dva od predstavnikov Singapura. Zadaj na steni njegov kolaž, ona je razstavljala večje kose keramike.

Tole so moje črke, lepljene po tleh.

Imena mest v vse štiri strani neba, začenši s središčem sveta.

Očitno zelo nefotogenična zadeva a v živo izgleda bolje (da se vsaj malo pohvalim).

Ed, fotograf iz USA. Izjemen snemalec dokumentarcev. Pokazal nama je nekaj svojih del (tudi prepovedanih) iz Indonezije, kjer je  v šestdesetih in sedemdesetih snemal dokumentarne filme o tamkajšnjih plemenih.

Najin skupni projekt, ki sva ga pred več kot desetimi leti začela na jugu Italije. "Oči tujcev" tokrat po Italiji, Franciji, Ljubljani in Poljski, tudi v Aziji.

Goran iz Srbije s svojo sliko, risano z zelišči (čili in žefran). Močan vonj po Aziji, ki me je med postavljanjem večkrat pripravil do kihanja.

Hasan, fotograf iz Pule, pred svojo serijo fotografij slik z grobov, fotografiranih na tajskih pokopališčih.

Burhan Hadzialjevic, glavni krivec za to razstavo, pred svojo politično nekorektno postavitvijo rdečih in rumenih (dveh morebitnih političnih strank na Tajskem) kateri v ozadju nadzoruje ponedeljkov (ustavi se, počakaj in premisli, predno karkoli storiš) Buda.

Udom, organizator, naš tukajšnji gostitelj, profesor kiparstva, pri svoji postavitvi s slonjo glavo kjer se je ves čas trlo obiskovalcev.

Nato pa zabava pozno v noč.

Bogat banket slastne a močno pekoče hrane.

Po mesecu dni treniranja, smo že kar primerno podkovani, tako da smo jo pogumno mleli tudi prišleki iz neazijskih krajev.

In še fotka s Petrovim prijateljem Michelom, s katerim smo se uspeli dobiti šele na otvoritvi.

Par dni kasneje sva bila na obisku pri njem doma, na izjemnem dogodku, ko so otvarjali novo hišo in smo prisostvovali budistični slovesnosti.

A o tem, morda kdaj kasneje.