vŠUM_011 has come full circle

Dan in noč po Kiblixu, po zaključenem vŠUM_011. The wheel has come full circle (W.S.).

Čuj ti, na Kiblixi si! Smo spoznali kmalu po prihodu. Ni fiksnega urnika, ne jasno definiranih vlog ali odgovornosti, program ni objavljen (oz. ima 3 različne javne verzije) oziroma se spreminja sproti. Katalog je izšel dan prej (v njem so nam odmerili dobri 2 strani, pa še prevedli so naša besedila, hvala!) Nastopimo lahko takrat, ali pa tudi malo kasneje, ali kakor nam drago. Tako bodo tudi drugi. Vključimo se v proces, v multitok, odpremo nas drugim, drugi se bodo nam. Lepo.Ali bo delovalo? Bo, saj mora, ker 2 je 1 in 1 je 2. Mariborski Kiblix je tudi MFRU (tu je zanimivo nabirko računalniško-umetniških projektov letos kuriral naš redni gost Jaka Železnikar), in obratno.

Kuratorski tandem Mark in Pei se dobro ujemata v nasprotjih. Vendar je Mark bolj prisoten -- in mark je Shiva, princip kaosa. Po prekrokani noči, da se bom nevsezgodaj zjutraj udeležil simpozija "workshopology", kjer bomo razmišljali o delavničarstvu kot metodi, veščini, filozifiji... Aja? Super, count me in. Kibla se odpre ob 9;00, pravijo, ob 9:45 še zmeraj stojim pred zaprtimi vrati (še dobro da so si študenti privoščili daljši zajtrk...). Workshopology se prične ob 9:30, pravijo, no in ob 10:45 se tudi vsi nakapljajo, da pričnemo... Škoda, da imamo samo 2 dni -- če bi tukaj bili cel teden ali dva, kot večina drugih udeležencev, bi se imeli čas&prostor zagugati v specifičnem ritmu te dvofestivalske platforme. Tudi Dejanu in MIhi svaka čast -- ko bi imeli še vsaj trenutek za pretres, za evalvacijo, za reartikulacijo... Ga ni, ker v isto reko stopiš le enkrat, sploh če ima toliko pritokov. In nobenega jezu.

Četrta spirala procesa vŠUM_011 torej. In zadnja. Po desetih mesecih smo prišli do zadnje reinkarnacije interaktivne instalacije na način multimedijskega performansa. In obratno. Proces vŠUM_011 je prispiralil na nivo, o katerem sva se s somentorjem Promožem Oberžanom strinjala, da je "to pa končno to" (no in da bo v _012 še hudo hujše, itak). Med generalko sva šla študentom raje po nekaj štručk, četudi je bila postavitev in izvedbena zamisel precej ambiciozna, "orng za zvadit".  Tudi ko so nama popoldan -- po res lepem, četudi zmačkanem jutranjem skupinskem dialogu o bistvu in smislu skupinskega dela v novih medijih, in v usvarjanju sploh -- še m(eh)anično razlagali, zakaj so se odločili za katero rešitev ali postavitev, ter da naju ne rabi nič skrbeti, ker... sva se jim/drugdrugemu samo še blago smehljala. Popolnoma sva jim zaupala, bili so samostojni, domači znotraj našega, svojega sistema. Kompetentni s tehnologijo in njeno nepredvidljivostjo. Odprti do vseh nenadejanih reakcij in vprašanj publike...

Ja, Mica, se strinjam, kos KIblixa gre v Benetke, tudi fizično, tja ga gre celo več, kot se ga je tja napotilo: na zadnja dva sedeža avtobusa za Benetke smo spravili Christiana in Mimi Pumo, ki sta v petek svečer uprizorila precej zabaven koncert, med drugim tudi z elekrodnim igradnjem na švicarsko kumarico, in na drug drugega telesi (vozovnico bosta povrnila s konceprtom na šoli, "kmalu"). Connect. Share..

..it is in the air. Fotke, ki smo jih cmakali vsi po malem, so pod obema Micinima superverističnima blog-poustoma, tukaj in tukaj. Tudi videosken bo super, Anja ga bo naredila v MTV varianti 3 min in eni malce daljši, saj je zanimivega materiala kar nekaj. Potem uredimo arhiv vŠUM_011, in že smo v ciklu _012, novim "krizam" naproti...