V akvariju je bil torej Boris. V enem, zagotovo. V drugem smo bili pa (skoraj) vsi drugi, vsi ostali. Drugi, ker se nismo prerivali v prvih vrstah (kjer se je itak trlo gostov), raje smo se skoraj vsi udomačevali za reglerji, platni in pudri. Ostali, ker pač nismo šli (niti po polnoči).
vŠUM še vedno bobni. Čar soustvarjanja ne popusti. Prenakopičena energija se pretaplja v nove (dveri) dimenzije. Vsak dan kak nov čar ali dar: vŠUM potuje v vse smeri, na jug (Gorica) in sever (Linz), na vzhod (Maribor) in zahod (še kod?). Potrebujemo pogovor.
A najprej potrebujem(o) mir za nabir moči in znanj za podiranje ovir. Za teden dni se odklapljam od kablov in anten, od stropov in sten. Gozd in hrib in črnosrebrno nebo. Kot da me morda ne bo, a skoraj zagotovo sem, in me v resnici nikdar ni bilo.
