Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.

Zelo sem vesela, da imamo jutri performans v Kinu Šiška in da zvečer pride v moj dom novo bitje - zlata ribica Boris, ki bo jutri glavni akter v našem performansu. V sredo skočim še po njegovo prijateljico Anastazijo, ki ga trenutno čaka v ribniku, in potem bosta srečno živela do konca svojih dni :)

V bistvu sem kar počaščena, da bom imela doma ribo s tako bogato zgodovino in referencami. Bom se potrudila, da tukaj na blogu objavim kakšne (ribje) fotkice in novičke!

V bistvu bo celotna ta izkušnja zelo zanimiva zame osebno, ker sem vsa ta leta imela nekakšno fobijo pred ribami in sedaj je čas, da se s tem strahom spopadem in ga premagam. Tako kot se nekateri bojijo pajkov, kač in podobnih stvari, sem se jaz bala rib. No, tale Boris mi je nekako že malo spremenil moj strah v pozitivno izkušnjo in mislim, da bodo kmalu ribe moje veliko veselje.

Tako da priporočam vsem, da se s svojimi strahovi soočite, ker je to edini način kako jih premagati. Še en strah sem imela pred časom in sicer pred tovornjaki (ker me je nekoč en zbil, ko sem vozila motor) in sem ga tudi premagala tako, da sem sama poskusila vozit tovornjak in sedaj je zadeva že skoraj premagana. Pa močnejši in večji motor sem si kupila, tako da je tudi to pod kontrolo :)

Ni dobro živeti v strahu. Zadeva te samo ovira pri vsakodnevnih lepih stvareh, ki jih lahko sproščeno in polno doživljaš samo, če odmisliš strah. Verjetno pa ta strah dobimo iz nekih preteklih (otroških?) izkušenj ali pa samo preveč verjamemo določenim osebam (vzgoja?). Brezveze se je bati česarkoli, tako samo blokiraš svoje življenje.

Spomnim se dneva, ko sem "na splošno" premagala strah in sicer je bilo to pri šestih letih, ko sem zapuščala svinjak (za pujske) od moje babice (ki sem se ga zelo bala, ker je bil temen) - ko sem stopila ven (bila sem čisto sama), sem pomislila na ta rek: "Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni," in točno v tistem trenutku sem dejansko razumela kaj to pravzaprav pomeni. Strahu ni, strah ustvarjamo sami.