Navodila za post-apokaliptično rabo zlate ribice

Jutri se na šoli vidimo vsi skupaj glede tega “kaj torej narediti” v KinuŠiška 22.3. Bo performans in bo instalacija. A o čem, in kako:

Mentorji (mislimo, da) smo prisluhnili študentom, in sproducirali nekaj idej a priori (jutri pa jih prečistimo – hvala komurkoli out there za morebitne ad hoc komentarje):

Primož bi npr. dajal NAPOTKE ZA UPORABO VESOLJSKE POSTAJE ZEMLJA
(Buckminstra Fullerja 'Operating Manual For Spaceship Earth' ): “Zemlja je vesoljska postaja, ki potuje skozi vesolje. Postaja ima omejene zaloge virov in je ni možno ponovno natovoriti. Je mehansko vesoljsko plovilo, ki ga napaja sonce in potrebuje redno vzdrževanje. Narava se zelo trudi, da bi nam uspelo, toda narava ni odvisna od nas. Mi nismo edini eksperiment. Najpomembnejše dejstvo glede vesoljske postaje Zemlja: navodila za uporabo niso bila priložena. Vsakič, ko človek naredi nov eksperiment, se nauči več. Ne more se naučiti manj.”

Jaz se npr. ne morem odločiti med tremi iztočnicami:
"2012 apokalipsa zdaj"
Kako rešiti drugega pred (svojo) norostjo? Tako da v drugem prepoznaš
sebe: drugega najprej zavrneš, nato sprejmeš, razvijeta sobivanje...
"Odiseja 2011"
Človek se oklene tehnologije, da bi (spet) postal bolj human. A postane
drug človek.
"Rekvijem za Gajo"
Posmrtno življenje našega planeta, ko ga naselijo neka druga bitja...

Luki pa najbolj dogaja zlata zlata ribica (in zaradi colour trackinga morda še črna zlata ribica?) v akvariju kot podatkovni vir za zajem gibanja. “Gre za MIDI controler, dejansko ribico v akvariju, ki jo spremlja MOCAP. Ribica glede na gibanje in trenutno pozicijo ustvarja MIDI signale s katerimi ustvarja in manipulira zvok in video.”

Lahko bi tej bio-random entiteti iz živalskega ("drugega") sveta "zoperstavili" (s polarnimi antagonizmi se pogosto dela v pedagoškem procesu, saj so dovolj pregledni -- seveda se jih lahko potem tudi "fluidizira") človeško ("svojo") entiteto, bodisi obiskovalca (instalacijsko) bodisi avtorja neposredno (performativno), še najbolje oboje (v interakciji?), kot vir podatkov za "krmiljenje" tematskih medijskih vsebin -- povratna informacija v sistem vstopa zgolj skozi recepcijsko povratno zanko, učinek teh sprožanih medijskih vsebin na naše tri podatkovne vire: žival-performerja, človeka-obiskovalca, človeka-performerja (morda pa kdo pride s psom, pa imamo še žival-obiskovalca, to lahko tudi stimuliramo v vabilu!). Kaj menite?

Kako bi to izgledalo?
(še zmeraj takole nekako:)
multimedijski ambient ene ali več interaktivnih instalacij s krajšim
otvoritvenim/uvajalnim performansom (do 10 min.; ob 12h za predšolske
otroke, ob 20h, 21h in 22h za večerne obiskovalce), vmes "vabilo"
obiskovalcem na ogled sistema in pogovor z avtorji; vsi elementi ambienta so
medsebojno vsaj minimalno povezani (ne le vsebinsko-konceptualno, tudi
tehnično-izvedbeno) v enovit "kibernetski" sistem...