Pa kako so nas in njih (rož'ce uboge!) pretekli teden razgibavali mitohondriji in fascinirali bio-altruistični vodože(l)jni roboti, preizpraševali retrosoundartistični instrumenti, pa tresli in pacali mokri elektrovmesniki… Osvežujoče zadušljivo se je bilo spustiti v (anti-laboratirijsko?) črno kocke Kiberpipe, ki je očitno (tudi če z nekajletnim refleksivnim zamikom) sledila Hajpu. Nono, nano tudi ni tako zelo neo, ne?
Zarotniško so ga menda reciklirali tudi na drugih dveh delih »festivalske platforme« v MB, le da tja nismo šli iz bio-razlogov, in zato kličemo h komentarju ali blog-linkanju tiste, ki so tam bili oz. so. Kako prav, da se je v delavnicah delalo več (in kazalo manj), in da je postavitev tudi a-si-tut-not-padu laikom (ko sem jih držal za komolec) presajala prva sladka spoznanja o električnem in etičnem potencialu živega v (n)eživem. Vsekakor tudi našim ne-umetniškim bralkam in bralcem priporočamo tako introspektivno izdaten kot ekstra(vertno)klepetav lokalni hipohajpni blog »because new-media’s relation to fine arts is much less interesting or complex than its relation to science« (če prav razumem. Ida H. 2010). Prave trave ni več, tihi travniki so preč. Še sreča(?), četudi vse pogosteje spreminjajo naše poglede na stvari, mokre tehnologije še ne bodo tako kmalu spreminjale naših vidnih aparatov.. ..ali kot pojejo zim(?)zeleni Plava trava zaborava:
/.../Joj Ano, joj Anice,
Ne na kišu,
ne na kišu bez kabanice
Kiša pada, kiša pada,
skoro tjedan cijeli
Eno Ane, eno Ane,
novo platno bijeli /.../
»Hopefully today we will have a moderately relaxed plant to facilitate our aesthetic experience.” (ibid.)
